V tokratnih posebnih obvestilih namenjamo pozornost besedam predsednika Vlade RS Janeza Janše o številu učiteljev in rezultatih učenk in učencev ter njegovim napovedim o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Sprašujemo se, ali bi se med napovedanimi ukrepi za zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju lahko ponovno znašlo tudi zaostrovanje normativov, povečanje tedenske učne obveznosti učiteljev in zmanjševanje števila učiteljev. Opozarjamo tudi na podobne poskuse posegov v šolstvo izpred let in na aktualne napovedi sprememb šolskega sistema ter članice in člane ponovno pozivamo k oddaji podpisa za referendum o interventnem zakonu.
Vabimo vas tudi k prebiranju intervjuja z glavnim tajnikom, ki je bil objavljen v zadnji izdaji Dnevnikovega Objektiva.
Sindikalne zaupnice in zaupnike prosimo, da obvestila pozorno preberete, in se vam vnaprej zahvaljujemo, da boste z njimi seznanili tudi članice in člane Sviza v svojih zavodih.
Spoštovani sindikalni zaupnice in zaupniki, članice in člani,
ob koncu minulega tedna je predsednik Vlade RS Janez Janša ob oceni prvih sto dni nove vlade ugotovil, da je v javnem sektorju preveč zaposlenih, izpostavil neracionalno razporeditev kadrov ob hkratnem pomanjkanju delovne sile v gospodarstvu ter napovedal prestrukturiranje in zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Hkrati je žaljivo in zavajajoče namigoval, da je učiteljev v šolah danes več, rezultati naših učenk in učencev pa slabši, medtem ko »vsak dan poslušamo, da je učiteljev premalo«. V Svizu se sprašujemo, ali napoved zmanjševanja števila zaposlenih v javnem sektorju že nakazuje, kje namerava vlada iskati prihranke za blaženje velikega izpada javnofinančnih prihodkov, ki bi ga povzročila uveljavitev interventnega zakona. Slovenski sindikati bomo storili vse, da uveljavitev škodljivega interventnega zakona preprečimo z njegovo zavrnitvijo na naknadnem zakonodajnem referendumu.
Primerljivi mednarodni podatki ne kažejo, da bi Slovenija po deležu zaposlenih v javnem sektorju izstopala navzgor; nasprotno, ta delež je pod povprečjem držav Evropske unije. Predsednikovo ustvarjanje vtisa, da gre pri zaposlovanju v javnem sektorju v naši državi za nekakšen eksces, je zato zavajajoče ter prispeva k širjenju negativnega odnosa do zaposlenih v javnem sektorju in poglabljanju nasprotij med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju, pa tudi do delavk in delavcev iz drugih držav. Takšna retorika poskuša zanetiti razdor med sindikati javnega in zasebnega sektorja prav v času, ko se sindikati skupaj odločno borimo proti uveljavitvi interventnega zakona, skupaj pozivamo članstvo k oddaji podpisov za referendum ter se skupaj upiramo omejevanju sindikalnega delovanja, diskreditacijam in žalitvam, h katerim se predlagatelji interventnega zakona ob pomanjkanju argumentov vse bolj očitno in pogosto zatekajo.
Zavajajoče je tudi, ko gospod Janez Janša podatek, da se je od leta 2002 število učiteljev povečevalo hitreje od števila učencev v osnovnih šolah, povezuje s trditvijo, da so bili rezultati učenk in učencev nekoč boljši kot danes. Slovenija je v raziskavi PISA prvič sodelovala leta 2006. Od takrat so bili rezultati naših učenk in učencev pri naravoslovju vse do PISA 2022 nad povprečjem držav OECD, v PISA 2025 pa so bili blizu povprečja. Pri matematiki smo bili prav tako vse do PISA 2022 nad povprečjem OECD, pod povprečje pa smo prvič zdrsnili v PISA 2025. Pri bralni pismenosti, ki je za Slovenijo najbolj kritično področje, so rezultati v tem obdobju nihali: v posameznih ciklih, zlasti v letih 2015 in 2018, smo bili nad povprečjem OECD, v zadnjih dveh raziskavah pa pod njim. V Svizu smo ob tem v preteklih letih večkrat opozarjali, da kakovost javnega izobraževanja ni samoumevna ter da lahko varčevanje, slabšanje standardov in normativov, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih ter poslabševanje pogojev za njihovo delo dolgoročno vplivajo tudi na kakovost vzgoje in izobraževanja. Rezultati PISA torej ne kažejo, da bi se znanje slovenskih učenk in učencev od leta 2006 ves čas slabšalo, njihov sedanji padec pa zahteva resno analizo vzrokov in premišljene ukrepe za izboljšanje kakovosti.
Res je, da se je omenjenem obdobju število učiteljev povečevalo hitreje kot število učencev, vendar predsednik vlade pri tem ni povedal, da je pomemben del te rasti povezan s strukturnimi spremembami vzgojno-izobraževalnega sistema, s širitvijo obsega in nalog osnovne šole. V tem obdobju se je dokončal prehod z osemletke na devetletko, kar je povečalo kadrovske potrebe, močno se je povečal obseg podaljšanega bivanja, širile so se različne oblike pomoči učencem in pouka v manjših skupinah, postopno pa smo uvajali tudi zgodnejše učenje tujih jezikov. Hkrati smo ohranjali mrežo manjših in podružničnih šol ter s tem zagotavljali dostopnost osnovnega izobraževanja tudi na podeželju. Rasti števila učiteljev zato ni mogoče predstavljati kot nekakšen eksces, ne da bi upoštevali spremembe v obsegu in organizaciji dela osnovnih šol. Sprašujemo se, ali bi se med napovedanimi ukrepi za zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju lahko ponovno znašlo tudi zaostrovanje normativov, povečanje tedenske učne obveznosti učiteljev in zmanjševanje števila učiteljev zaradi mašenja proračunske luknje, ki bi jo povzročila uveljavitev interventnega zakona.
Ni odveč spomniti, da smo bili s podobnimi predlogi soočeni že pred štirinajstimi leti. Spomladi 2012 je druga vlada Janeza Janše, v kateri je bila na šolskem ministrstvu državna sekretarka Mojca Škrinjar, ki je danes ponovno na istem položaju, v okviru varčevalnih ukrepov predlagala povečanje tedenske učne obveznosti učiteljev: v osnovnih šolah z 22 na 23 ur, v srednjih šolah pa z 20 na 21 ur tedensko. Predlog po nasprotovanju sindikatov in pogajanjih ni bil uveljavljen. Toda že decembra istega leta je ministrstvo predstavilo tudi možnost povečanja pedagoške obveznosti učiteljev za štiri ure tedensko, v osnovnih šolah z 22 na 26 ur in v srednjih šolah z 20 na 24 ur. Kot možnosti za prilagoditev zmanjšanemu proračunu so se takrat omenjali tudi odpuščanje in spremembe normativov.
Zaradi takšnih preteklih izkušenj z dodatno pozornostjo spremljamo tudi sedanje napovedi ministra Boruta Rončevića, ki je ob predstavitvi rezultatov PISA 2025 napovedal obsežne spremembe šolskega sistema, med drugim prehod na osemletno osnovno šolo. Ob tem je povedal, da je Sviz sogovornik pri delovnopravnih vprašanjih, da pa se z njim ne bo pogovarjal o kurikularni prenovi. Takšno omejevanje vloge reprezentativnega sindikata, ki zastopa zaposlene, ki bodo te spremembe neposredno izvajali, je za Sviz nesprejemljivo.
Vse to je dodaten razlog, da vas, članice in člane Sviza, ponovno pozovemo, da čim prej oddate podpis podpore zahtevi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije in tako prispevate k zbiranju potrebnih 40.000 podpisov. S tem bomo volivkam in volivcem omogočili, da na referendumu odločijo o zakonu, ki zmanjšuje prihodke javnih blagajn, največje koristi pa prinaša bolje plačanim in premožnejšim skupinam. Zaposleni z nizkimi in srednjimi plačami, med njimi velika večina našega članstva, bodo od zakona imeli bistveno manj, posledice manjših prihodkov javnih blagajn pa bomo lahko občutili vsi. Za zaposlene v javnem sektorju to lahko pomeni nove pritiske na zaposlovanje in delovne pogoje, v vzgoji in izobraževanju pa tudi na normative, število zaposlenih in tedensko učno obveznost.














